Lepota ni dovolj
Alfa Romeo Tonale 1.5 Hybrid 130 Speciale
Lepota ni dovolj
Sledi nam na
  
Deli zgodbo na
26.09.2022 21:26

3 leta so minila od predstavitve koncepta Tonale v Ženevi, ki je avtomobilskemu svetu zaprl usta, Alfistom pa so se intenzivno pocedile sline. Kaj je po treh letih končno prišlo novega v salone?

Artur Švarc
Osnovna cena: 39.222
Cena testnega vozila: 41.012
izjemno dovršen videz
lega
zavore
izdelava
povprečen motor
živčen menjalnik
na svetlobo občutljiva kamera

Tonale je zagotovo ena najbolj pričakovanih Alf, kako ne bi bila. Nenazadnje je morala tovarna razširiti prodajno paleto, ki zdaj šteje 3 modele. Koncept v Ženevi je pritegnil s svojo izrazito športno SUV obliko, Alfin tradicionalni ščit s kačo in križem v logotipu, ki že tako ali tako naredi mehka kolena, pa so obkrožili ozki žarometi s posebno trojno »VVV« LED grafiko, enako tudi v ozkih zadnjih lučeh in posledično se je Alfistom dobesedno snelo. Je to Alfa, ki jo čakamo kot mesijo za odrešitev znamke?

Tudi serijski primerek na srečo ni daleč od koncepta – Alfe so pregovorno precej lepše v živo kot na slikah. Tudi silhueta, ki na slikah deluje rahlo podhranjeno, je tu greha vredna. Odvisno od barve je avto tudi opazen. Tonale v temno sivi Vezuv barvi (pod istoimenskim vulkanom tudi nastaja) v oblačnem vremenu avtu kar pošteno skrije obrise. Ampak v vrhnji opremi Speciale na 20-palčnih kolesih in črnino namesto kroma – dobesedno za pojest. Alfiste lahko pri Tonaleju (preverjeno!) zaposliš za nekaj uric, tako da jih posedeš pred sprednje luči in jim daš ključ v roke. Grafika ali bolje – animacija odklepanja in zaklepanja na treh V elementih je tista luč, ki bo alfistične vešče prilepila nase, sploh pa dolge luči, ki se prižgejo v dveh korakih. Rad bi spoznal tistega Luigija, ki se je to spomnil in ga po italijansko »izljubil« na obe lici.

Lepota ni dovolj

Skratka, nesporno je Tonale eden najbolj harmoničnih, dovršenih in z božansko roko zrisanih ne samo Alf ampak avtomobilov na sploh. Vseh časov. Tako. Skratka – praktično popolno.

Dodajte k temu še »rahlo posebne« Alfiste, ki se sploh na avtocesti nalepijo pred, ob in za avto, in mahajo in pozdravljajo z dolgimi lučmi, pa slikajo, skratka, obnašajo se kot mali otroci na božično (ali če ste starejše generacije novoletno) jutro ob jelki. Potem je jasno, da je Tonale nekaj posebnega.

Lepota ni dovolj

Dovršena dizajnerska igra se nadaljuje tudi v notranjosti. Tonale je prva Alfa z digitalnimi merilniki, vse ostalo pa je v določeni meri poznano (in presneto) iz 20 centimetrov večjega Stelvia, predvsem volan je z eno manjšo razliko enak kot v začetnem Stelviu. Speciale ima del armaturke odet v alkantaro in prešit s šivi, na sredini je kovinski pas z vzorcem, skozi katerega v temi preseva zelenkasta svetloba, sta pa zgornji del in vrata pokrita z običajno trdo plastiko, kar rahlo zmanjša sprva dober občutek solidne izdelave in materialov. Tudi  plastična obroba merilnikov je vpeta zelo narahlo in se ob vožnji po »kockah« ali neravninah sliši. Tonale je precej v sorodu z Jeepi, začenši z infotainmentom (ki zna rusko, ne pa tudi slovensko).

Zaslon bi lahko bil kak palec večji, glavne ikone za izbiro so nerodno postavljene v levi rob in premajhne.  Pod zaslonom je upravljanje klimatske naprave z gumbi, a nekatere nastavitve so le na zaslonu, med drugim poenotenje dvopodročne klimatske naprave in ogrevanje sedežev.

Lepota ni dovolj

Še nižje najdemo prostor za brezžično polnjenje telefonov in dve USB reži, staro in novo simetrično C. Na žalost polnjenje mobilnikov s kablom v praksi ni mogoče, saj je jakost elektrike za tiste, ki nimajo najnovejših pametnjakovičev, pač preslabotna, da bi se telefon polnil, razen če imate nekaj dni časa, brez da bi ga uporabljali. Enako sta dve reži tudi za zadnje sedeže, verjetno z enako nizkim tokom.

Levo v rob sredinske konzole je postavljen Alfin selektor DNA za režim vožnje, tu je klasična ročica menjalnika, ki je morda za odtenek pretrda, za njo sta še dve odlagalni mesti. Sedeža spredaj sta športno zavihana ob straneh in malo preširoko narazen za običajne hrbte. Višje rasli se bodo pritoževali nad (pre)visokim sedenjem in dejstvom, da vzvratno ogledalo zakriva precejšen del pogleda naprej desno, pa tudi prostora za desno koleno voznika zavoljo širine ni pretirano veliko.

Lepota ni dovolj

Na volanu so tudi ročice za ročno prestavljanje dvosklopčnega menjalnika, s kovinskim dotikom in prepričljivim klikom pošljejo v šolo vse, kar premore bližnja konkurenca. So pa tako kot pri Stelviu prevelike in motijo dostop do obvolanskih ročic vsem, ki nimajo pianističnih prstov Aliena Brodya iz istoimensko pianističnega filma, za katerega je dobil Oskarja.

Spodoben pri Tonaleju je tudi prtljažnik, meri 400 litrov, ker ni rezervne gume, je pod njim še nekaj prostora (100 litrov), dno pa lahko spustimo tudi nižje. Zapira in odpira se pri opremi Speciale električno in ga prvič s pritiskom na gumb ne boste zaprli, preverjeno večkrat. Za zapiranje je treba držati gumb malce dlje in potem se reč neslišno pokrije in skrije vsebino.

Kaj torej Alfo dela Alfo? Izjemna oblika, to je eno, verjetno v avtomobilski zgodovini ni veliko znamk, ki bi imele tako srečno roko pri vseh svojih modelih. Druga stvar je športno srce, ki zapoje in potegne Alfo iz povprečja in omogoči dinamično doživeto vožnjo in užitke.

Lepota ni dovolj

Pogonski sklop je sestavljen iz 1,5-litrskega turbo štirivaljnika in sedemstopenjskega dvosklopčnega menjalnika, ki ga lahko srečamo na primer pri malih Jeepih. Kot so mi pojasnili, je motor narejen z Atkinsonovim ciklom in je izgorevalni del precej daljši kot sesalni in posledično ima motorček s fiksno turbino le 96 kW (130 KM). Če od njega pričakujete veselje do življenja, dinamiko in zvok, kot Dante opustite vse upanje. Pospešek do stotice 10 sekund pri pregovorno dinamični Alfi nove dobe?

Menjalnik pri nižjih hitrostih včasih ne ve, kaj bi sam s sabo in prestavlja navzdol ali pa predolgo čaka v obratni smeri. Motor napaja sprednji kolesni par, zraven ima nekaj blage hibridizacije za preproste premike po parkirišču – menda bi sicer reč naj šla tudi preko 20 km/h, a v praksi ni na elektriko naredila prav nobenega metra.

Lepota ni dovolj

Kar se podvozja tiče, daleč presega motor, ki mu je na voljo, na avtocesti je neslišno, na kako luknjo na cesti sicer glasno opozori in je prej trdo kot mehko. V kombinaciji Dynamic in ročnega prestavljanja Tonale po ravnem sicer da kar precej dinamike, kolesa pa se tal držijo kot vlak tračnic, prav tako zelo potentne so tudi zavore. Tu je Alfinim inženirjem treba dati tu vse pohvale. Morda bi lahko volan sicer dal malce več informacij od sebe in takrat bi se avto z ovinki zlil v eno.

A še enkrat - šibka točka je motor, z njim pa se pajdaši še menjalnik. Kako slabotna je kombinacija, naj pove dejstvo, da Tonale s šibkejšo različico (enak motor z variabilno turbino da od sebe 160 KM in sekundo boljše pospeške) v Vrhniški klanec z veliko muko zleze čez 130 km/h, je pa zato pohvalna poraba na avtocesti, ki ne preseže devetih litrov, razen če boste namerno vozili v nižjih prestavah.

Lepota ni dovolj

Naj dodam, da ni potrebe s prstom kazati na fante v tovarni, pač pa na škrice v Bruslju in njihove emisijske prebliske (kdaj se bodo lotili krav, ladij in letal in prenehali uničevati avtomobilsko industrijo?!), medtem ko Tonalejev ameriški bratranec Dodge Hornet iz iste tovarne razsaja z 2-litrskim motorjem s pospeški 5,4 sekunde. Samo po mestu zna poraba skočiti tja do 12 litrov, drugače pa je fiksirana nekje med 8 in 9 litri, neglede na režim vožnje.

In bolje ne bo nikoli. Alfa sicer obljublja še 1,6-litrski dizel za konec leta, a številke so tu še slabše (dizelski Tonale je 100 kilogramov težji), pospešek do stotice pa je 11 sekund. 

Lepota ni dovolj

Nekaj je bilo tudi elektronskih gremlinov, ki smo jih skupaj z uvoznikom analizirali in pripisali predseriji in so odpravljeni, preseneti pa nekaj drugega - s Tonalejem se ni dobro voziti direktno v sončni vzhod ali zahod, saj kamera v šipi ne zna prilagoditi »white balance« razmerja ob nizkem kotu sonca in posledično ob lučkah in napisih izvrže sisteme kot so aktivni tempomat, zaznavanje linij in še kaj, enako pa stori tudi, ko na primer iz sončne zunanjosti zapeljete v podzemno garažo. Čez čas, seveda, pride k sebi. Unikum, ki smo ga na vseh testih srečali prvič.

Cena najvišje opreme Speciale in šibkejšega motorja je 39.222 evrov, močnejši motor je dražji za 2000 evrov, dodatno pa je imel testni Tonale še paket Winter z ogrevanimi sedeži in volanom za 590 evrov, siva Vezuv barva pa vzame 1200 evrov, skupaj torej 41.012 evrov. Zanimivo, da je pri Tonaleju potrebno doplačati za vse barve razen za pastelno rdečo, tudi za običajno belo. Henry Ford kaže dvignjen palec. Mimogrede, vrhnji opremi Veloce in Speciale spoznate po rdečih zavornih čeljustih, močnejši Speciale s 160 KM pa ima namesto vzorca »številčnice« na 20-palčnih kolesih diamantne elemente.

Lepota ni dovolj

Potegnjeno pod črto, o lepotah Alf in neskončno ljubezni Alfistov bi se dalo pisati in brati ure in ure., ko gre za obliko, je Tonale zlahka dobil oceno 11 od 10!

Glavna težava avta pa je pogon. Mnenj nekaterih Alfistov, da gre za »francosko kramo«, ker znamka pač zdaj spada v koncern Stellantis, ne kupim, ker na Tonaleju pravzaprav ni ničesar iz hleva Levov, vse je še dediščina FCA. Da pa to ni Alfa, ker ji kljub lepoti manjka ključna komponenta – duša, športno srce ali preprosto povedano z vsakdanjim jezikom – motor - pa se žal strinjam, pa nisem edini. Ob primernem motorju bi lahko bil Tonale ikona desetletja na avtomobilskem trgu, tako pa…

Že res, da je nekje v ozadju v pripravi še pravi priključni hibrid, ki bo Tonale približal bratrancu Hornetu in dokončno osrečil vse pravoverne Alfiste in potem se bo avtomobilski svet štel na obdobje pred in po Tonaleju. Kaj pa to pomeni na kratki rok (začeti s prešibkim motorjem), pa bo pokazal čas. 

Tehnični podatki
dod_E
Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
© Copyright 1999-2021 Avtomanija