14. avgusta 1957 je na cesti Bratstva in enotnosti med Beogradom in Zagrebom v močni nevihti prišlo do trčenja avtobusa beograjskega podjetja Lasta in tovornjaka, naloženega s pločevino. V nesreči so umrli trije ljudje, še več jih je bilo hudo poškodovanih. Trčenje pa je zakrivil voznik osebnega vozila, ki je prehiteval v škarje in z dolgimi lučmi zaslepil voznika avtobusa, da je ta priletel v parkiran tovornjak.

Ko je voznik avtomobila videl, kaj se je zgodilo, je ugasnil luči in pobegnil s kraja nesreče. Edini podatek, ki so ga policisti in potem preiskovalci imeli, je bil, da se je tablica začela s H-8.

Lastin avtobus registrske oznake S-8540 je krenil z avtobusne postaje v Beogradu v smeri Zagreba ob štirih popoldne 14. avgusta 1957. Za volanom je do Novske sedel glavni voznik Milan Šipka, potem pa ga je zamenjal pomožni voznik Petar Krajnović. V avtobusu je bilo 35 potnikov, večina je potovala naprej proti Ljubljani, nekateri na morje, zakonca Gondonni pa v Rim.

Ko je padel mrak, je začelo deževati, kar je prineslo tudi slabšo vidljivost. Nekaj pred tem je na 31. kilometru ceste na desni strani ceste proti Zagrebu pri Ivanić Gradu pravilno ustavil vlačilec prevoznega podjetja iz Karlovca, ki je za sabo še od Šabca vlekel tovorno Škodo s 30 tonami pločevine. Ta je bila pokvarjena in jo je upravljal Stevo Gračan, voznik vlačilca, Ante Vidoš pa je moral zaustaviti, ker se je motor njegovega vozila pregreval, pa je moral doliti vodo v hladilnik.

Oba tovornjaka sta imela vključene svetlobne signale, Škoda pa tudi rdečo rotacijsko luč na zadku.

Ob 21.20 se je zaslišal strašen pok, lomljenje in kriki ljudi. Kot sta pozneje pripovedovala Vidoš in Gračan: »Ukvarjala sva se z vlačilcem, ko je sva zaslišala šum nekega vozila, ki je vozilo iz smeri Zagreba z dolgimi lučmi, sekundo ali dve potem pa je avtobus priletel v Škodo in jo dobesedno prepolovil.«

Temna limuzina je z dolgimi lučmi zaslepila voznika avtobusa, Petra Krajanovića, da ta ni opazil parkiranih tovornjakov pred sabo. Ko se je refleksno umikal limuzini v desno, je naletel na parkirano Škodo. Limuzina je nadaljevala pot proti vzhodu z ugašenimi lučmi, priče pa so si uspele zapomniti le prvi dve črki registrske tablice, H-8.

Na kraju nesreče je odtrgani del Škodinega tovornjaka prebil desno stran avtobusa in ubil glavnega voznika Šipka, ki je sedel na prvem desnem sedežu in šestmesečno punčko Koraljko Adamović, ki mu je sedela v krilu. Malo za tem je umrl tudi Milenko Adamović, oče punčke, ki je sedel sedež zadaj in je bil znan zagrebški politik. V bolnišnice v Zagrebu so od tam z mimovozečimi vozili prepeljali tudi 20  poškodovanih. Med njimi je bila 28-letna absolventka medicine, Nadežda Škobalj Adamović, Milenkova žena in mama male Koraljke.

Za smrt svojih dveh najbližjih je izvedela šele čez nekaj dni v bolnišnici, ko je prišla toliko k sebi, da so ji lahko povedali, kaj se je zgodilo. Večina potnikov je v času nesreče spala, zato se spominjajo le poka, letenja stekla in da jih je pometalo po tleh. 

Eden najmljajših potnikov takrat, Marijan Despoja z Raba, ki je bil pred nekaj leti edini še živeči potnik s tega avtobusa, je za hrvaške medije povedal: »V avtobusu sem sedel na levi v šesti vrsti. Po počivališču sem se presedel na desno stran, nekje v četrto vrsto. Spominjam se, padal je dež, bila je tema. Nasproti je prišel avto in z dolgimi lučmi zaslepil našega voznika. Avtobus je zato pri polni hitrosti udaril v zadnji del parkiranega kamiona, naloženega s pločevino, ki je praktično presekala desni del avtobusa. Na desni strani nismo mogli ven. Nastala je panika, ker je nekdo zavpil, da gori. Začeli smo skakati skozi okna na levi strani. Na mojem prvem sedežu, v šesti vrsti, je ležal mrtev voznik, ne vem, kako bi se izvlekel, če se ne bi presedel.«

Policija je dolgo iskala voznika limuzine H-8, a ga ni odkrila. Res, da bi najti registrsko tablico v tistih časih, ko avtomobilov ni bilo veliko, ne bi smelo biti pretirano težko. Ampak ga niso odkrili niti do danes. Veliko pozneje je en od vidnejših predstavnikov policije v ranjki državi izrekel, da ni popolnih zločinov, ampak le slabo opravljene preiskave. Danes velja za najbolj verjetno teorijo, da je bila v nesrečo vpletena politika in da je za volanom skrivnostnega H-8 sedel osebni voznik hrvaškega politika Mike Špiljaka.

Butorac je večkrat omenil, da so s filmom upali tudi, da se bo voznik H-8 sam javil policiji, saj so potrkali na njegovo vest. To se ni zgodilo in H-8 je šel v zgodovino kot ena največjih nerazrešenih (prometnih) skrivnosti.